Optik, 2016, site specific intervention
Bernikova instalacija oziroma ambient Ŏp′tĭk, 2016 nam na zelo izviren in duhovit način ponuja nekakšen prostor kontemplacije ter možnost dejanske in metaforične izostritve vida ter dojemanja (sodobne) umetnosti. Preplet in prekrivanje realnega prostora z umetniškim, dejanskega in stvarnega materiala z mimetičnim posnetkom stvarnosti ter realnost sama so različni nivoji izjavljanja, ki jih vsebuje ta prostor, pojmovan tudi kot nekakšen limb, čakalnica med dvema svetovoma, realnim in virtualnim, stvarnim in umetniškim. Eksplicitna tematizacija gledalčeve prisotnosti v instalaciji ter njegove dvojne vloge kot osebe, ki čaka v čakalnici in je istočasno tudi obiskovalec razstave, je postopek, ki izostri dejstvo, da je umetnost ravno tako dejavnik, ki ustvarja svoje občinstvo, ter da umetniška produkcija hkrati producira ne le predmet za določen subjekt, temveč tudi subjekt za določen predmet, kot je to sredi 19. stoletja formuliral že Karl Marx.
(Tomislav Vignjevič: Preseči, zaobiti ali ohraniti slikarstvo?
Ustvarjanje slikarjev digitalnomedijske generacije)
